Otto Frei

UVOD

Otto Frei je bil Nemški arhitekt in gradbeni inženir, poleg tega  pa  tudi raziskovalec, izumitelj, učitelj, naravovarstvenik in humanist. Njegovo delo in ustvarjanje na katerega je vplival avstralski arhitekt Barry Pattern, teži po oblikovanju novih vrst stavb, ki naj bi bile namenjene manj premožnim ljudem. Njegova lahka arhitektura, ki je močno povezana z naravo, je bila odziv na težko monumentalnost arhitekture, ki je veljala za »Tretji Rajh«. Njegova arhitektura ponuja rešitev, ki je poceni, vzdržljiva in zelo vsestranska, pogosto pa zgolj začasna.

ŽIVLJENJEPIS

Frei Paul Otto se je rodil 25. maja 1925 v Siegmarju v Nemčiji. Njegova oče in dedek sta bila kiparja, kot vajenec pa je tudi sam med šolskimi počitnicami ustvarjal v kamnoseški delavnici. Odraščal je v Berlinu kjer se je vpisal na študij arhitekture, pozneje pa je študiral v ZDA. Kot vojak je dve leti med drugo svetovno vojno preživel kot vojni ujetnik v Franciji, kjer je gradil raznovrstne strukture šotorov iz materialov, ki jih je našel ležati naokrog. Po vojni je študij nadaljeval na Tehniški fakulteti v Berlinu. Nekaj časa je prebival v ZDA, kjer je tudi obiskal studie mnogih ikoničnih oblikovalcev sredine 20. stoletja. Leta 1952 je s štipendijo deloval kot svobodni arhitekt in ustanovil lastno pisarno v Berlinu. Veliko je sodeloval s podjetji, ki so se ukvarjala z lahko arhitekturo in počasi zaslovel tudi na mednarodnem trgu. Nad strukturami, ki so bile podobne šotorom, je bil posebej navdušen zaradi ekoloških in ekonomičnih razlogov. Leta 1964 je ustanovil inštitut Lightweight Structures na univerzi v Stuttgartu, kjer je delal tudi kot profesor. Leta 1969 je ustanovil Atelier Warmbronn, arhitekturni studio. Tam je s svojo skupino iskal konstrukcijske metode, ki bi bile učinkovite ob uporabi čim manj materiala. Umrl je 9. marca 2015 v Stuttgartu v Nemčiji, dan preden je bil nagrajen s Pritzkerjevo nagrado.

*Slika 1: Otto Frei v srednjih letih

DELA

Otto Frei je znan  po lahkih šotorastih strukturah svojih projektov, ki pogosto spominjajo na krila žuželk, netopirjev, dežnike in veje dreves. Verjel je v učinkovito in odgovorno uporabo materialov in arhitekture, ki naj bi čim manj vplivala na okolje. Mnoge njegove stavbe so bile postavljene samo začasno. Večinoma so to bili razstavni paviljoni in saloni.

Voliera v živalskem vrtu, Munchen

Zasnovana je bila v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Prozorna struktura zajema del gozdnate pokrajine in spominja na pajčevino. S to zasnovo je Otto pokazal odnos do iz narave v pravem pomenu besede. Ogromna jeklena konstrukcija obsega kar 5000 m² površine in sega do 22 m v višino, tako da daje izbranim ptičjim prebivalcem kar precejšnjo svobodo letanja. Mreže iz nerjavečega jekla še danes delujejo učinkovito brez dodatnega vzdrževanja.

Slika 2: Otto Frei, 1980, Voliera

Olimpijski stadion, Munchen

Olimpijski stadion se nahaja v središču Olimpijskega parka v Münchnu. Zgrajen je bil leta 1972. Otto Frei ga je zasnoval skupaj z arhitektom Günterjem Behnischem. Zamislila sta si napeto mrežno obliko, ki posnema ritmične izbokline (švicarskih) Alp. Rezultat so oblakom podobne strukture, za katere se zdi, kot da plavajo nad glavnim stadionom ter telovadnico. Stadion je veljal za največjo revolucijonarno stavbo tistega časa tudi zaradi uporabe nadstreškov iz akrilnega stekla  in jeklenih kablov, ki so bili uporabljeni v velikem obsegu.

Slika 3: Otto Frei, 1972, Olimpijski stadion

Palača Tuwaiq, Ridyadh

Palača Tuwaiq stoji v Savdski Arabiji, zgrajena leta 1985. Celoten koncept palače temelji na kontrastih: lahko-težko, vrt-puščava, moderno-tradicionalno, odprtost-stabilnost. Stavba ima obliko tlorisa na pri katerem je glavni zid speljan po krivulji. Celotno dvorišče je zasnovano tako, da zagotavlja senco in zavetje pred vročimi vetrovi. Zid je zgrajen iz težkega lokalnega kamna. Na osrednjem vrtu palače stoji baldahin izdelan iz več kot 2000 tankih vitražnih ploščic. Oblikovala jih je Ottojeva hči Bettina in s tem ustvarila tradicionalen vzorec za šotor.

*Slika 4: Otto Frei, 1985, Baldahin

*Slika 5: Otto Frei, 1985, Palača Tuwaiq

Nemški Paviljon, expo 1967

”Nemčija je potrebovala šest tednov, da je postavila šotor, 1200 let za njegovo notranjost. Pridite v Montreal in si poglejte sami,” je nagovarjal plakat za svetovno razstavo Expo 67. V sodelovanju z Rulfom Gutbrodom je bil Otto odgovoren za razstavni paviljon Zvezne republike Nemčije in prvič prenesel svoje poskuse s področja lahke arhitekture na mednarodno prizorišče. Njegova izjemno preprosta zasnova prostora, ki ustvarja arhitekturo ohranjanja virov in gradbene učinkovitosti, je ponujal topel sprejem v optimistični intelektualni kulturi konca 60-ih let prejšnjega stoletja. Sama struktura je bila izdelana iz prenapetih jeklenih kabelskih mrež, zajetih v tekstilno membrano iz prosojnega poliestra. Paviljon je bil le malo večji od velikega šotora, najbolj elementarnega človeškega bivališča, vendar je imel svojo lepoto v premikih, ki jih je, kljub vsem strojem in tehnologiji, človek le redko uspel doseči.

*Slika 6: Otto Frei, 1967, Nemški paviljon

Japonski paviljon, expo 2000

Japonski paviljon je bil zgrajen za svetovno razstavo Expo 2000, ki je potekala v Hannovru v Nemčiji. Tema razstave je bila varovanje okolja in koncept, razvit za realizacijo japonskega paviljona, oblikovanje strukture, ki je narejena iz materialov, ki jih je mogoče reciklirati. Otto Frei in Shigeru Ban, japonski arhitekt, ki je leta 2000 dobil Pritzkerjevo nagrado, sta si zamislila zgolj papirnato strukturo, nemški gradbeni organi pa so vztrajali, da je potrebno dodati še lesene dele. Stavba je tako prekrita z membrano iz recikliranih papirnatih cevi. Uporabljena je minimalna količina betona, saj je težko razgradljiv. Za temelje so uporabili  škatle iz jeklenih okvirjev napolnjene s peskom.

*Slika 7: Otto Frei, 2000, Japonski paviljon (notranjost)

Multihalle, Mannheim

Ta večnamenska dvorana je bila sprva zgrajena kot začasna struktura za vrtnarsko razstavo v Mannheimu. Otto Frei je pri tem projektu sodeloval z drugimi arhitekti, tudi  z Joachimom Langnerjem ter Carlfriedom Mutschlerjem. Dvorana ima obliko mrežaste školjke. Prostor sega 60 m v dolžino in 20 m v višino. Najprej je bil narejen verižni model, katerega je Frei že uporabljal v svojih delih. Ta je bil sestavljen iz prečnih letev. Mreža je skupaj pritrjena z žicami, omogoča pa vzporedno premikanje med letvami. Ta edinstvena lesena mrežna konstrukcija velja za največjo samonosno leseno zgradbo na svetu in je bila navedena kot kulturni spomenik leta 1998.

Slika 8: Otto Frei, 1975, Multihalle

ZAKLJUČEK

Za Frei Otta oblikovanje ni bila zgolj modna edinstvenost ali prikaz njegovih sposobnosti, temveč ga je dojemal kot iskanje idealne rešitev pogostih eksistencialnih problemov. Vseh svojih raziskav ni pripeljal do zaključka. Njegovi predanosti in delu sledijo mnogi arhitekti, kot so Renzo Piano, Zaha Hadid in Norman Foster. V svoji večplastni karieri je Otto prispeval k oblikovanju inovativnih projektov. Bil je pionir v raziskovanju lahkih nateznih in membranskih struktur, kabelskih mrež in ekološke gradnje. Prav tako je poučeval in predaval mnogim študentom arhitekture. Frei Otto je osebnost, po kateri se lahko zgledujemo. To pojasni odnos med njegovim majhnim opusom in velikim številom projektov, ki so nastali po njegovem zgledu. Bil je prav tako vpliven na prostorskih, tehnoloških in konceptualnih področjih. Tik pred smrtjo, leta 2015, je bil nagrajen z Prickerjevo nagrado.

SUMMARY

For Otto Frei, design is not only fashion uniqueness or showing his intellectual abilities, but he perceived it as finding ideal solutions of mostly existential problems. He did not complete all of his projects. A lot of his architects are following him, such as Renzo Piano, Zaha Hadid and Norman Foster. In his multi-faceted career, Otto contributed to the design of innovative projects. He was a pioneer in the research of lightweight tensile and membrane structures, cable nets and ecological building. He also taught and lectured to numerous architecture students. He is a personality, who we should look up to, not compete with. That shows the relationship between his small opus and big numbers of projects, which were made after him. He was also influential on space, technological and conceptual project. He was awarded with Pricker Prize, a day before death.

VIRI

Besedilni:

Slikovni:

*Opomba: Slikovna gradiva, ki so v tej spletni objavi citirana in so bila predhodno označena z avtorsko pravico Copyright (C) so v tej nalogi (spletni objavi) uporabljene zgolj za izobraževalni namen.

AVTORJI:

  •  BRANCELJ Bernarda (2014/2015)
  •  ŽOLGER Nina (2016/2017)

Pregledal in objavil:

  •  ŠADL PRAPROTNIK Tija (2018/2019)